BARF hrana za pse: kaj morate vedeti, preden psu prvič nasujete surov obrok

BARF hrana za pse: kaj morate vedeti, preden psu prvič nasujete surov obrok

Surovo hranjenje ni ne modna muha ne čudežna rešitev. Je način prehrane, ki lahko psu res koristi, če je izpeljan pravilno, in mu lahko škoduje, če je izpeljan po občutku. Razlika med enim in drugim ni v ceni mesa, ampak v razmerjih.

Od kod sploh izvira ideja o surovem hranjenju

Kratico BARF je v devetdesetih letih uveljavil avstralski veterinar Ian Billinghurst, ki je zagovarjal tezo, da se pes najbolje počuti ob prehrani, kakršno bi si poiskal v naravi: meso, notranji organi, mesnate kosti in manjši delež rastlinskega materiala. Iz tega izhaja tudi najpogostejši argument zagovornikov surove prehrane, da je pes v osnovi še vedno volk.

Ta primerjava drži le deloma. Genetske raziskave zadnjega desetletja so pokazale, da so psi med udomačitvijo razvili bistveno večjo sposobnost prebave škroba kot volkovi, kar pomeni, da niso povsem enaki svojim prednikom. Pes je še vedno predvsem mesojedec in beljakovine živalskega izvora najbolje izkoristi, ni pa res, da bi bila vsaka oblika obdelane hrane zanj obremenitev.

Zato je bolj kot filozofsko vprašanje, kaj je “naravno”, pomembno praktično vprašanje: ali obrok, ki ga pes dobi vsak dan, pokrije vse, kar potrebuje.

surova hrana za pse barf

Kako je videti uravnotežen surov obrok

Pri surovem hranjenju se v praksi najpogosteje uporablja razmerje, ki ga poznamo kot model plena. V grobem pomeni, da približno 80 odstotkov obroka predstavlja mišično meso, 10 odstotkov užitne mesnate kosti, 5 odstotkov jetra in 5 odstotkov drugi notranji organi, na primer vranica, ledvica ali možgani. Nekateri pristopi temu dodajo še manjši delež zelenjave in sadja.

Ta razmerja niso nastala naključno. Kosti so glavni vir kalcija, notranji organi pa vir vitaminov A, D in B12, bakra, železa in cinka. Če iz obroka izpade ena od teh skupin, izpade tudi cela skupina hranil, ki je meso samo po sebi ne more nadomestiti. Razmerje med kalcijem in fosforjem naj bi se pri odraslem psu gibalo približno med 1,2 : 1 in 1,4 : 1 v korist kalcija.

Dnevna količina se pri odraslem psu običajno giblje med dvema in tremi odstotki telesne mase, odvisno od aktivnosti, starosti in kondicije. Delovni pes na terenu in pes, ki gre dvakrat dnevno na krajši sprehod, ne potrebujeta enakega obroka, tudi če sta enako težka.

Če vas tema zanima podrobneje in želite prebrati, kako je videti premišljen pristop k surovemu hranjenju v praksi, je dobro izhodišče članek o tem, kaj je barf hrana za pse in kje so njene realne meje.

Napake, ki jih pri surovi prehrani vidimo najpogosteje

Daleč najpogostejša napaka je obrok, ki je sestavljen skoraj izključno iz mišičnega mesa. Tak obrok je bogat s fosforjem in beljakovinami, kalcija pa vsebuje premalo. Če to traja dovolj dolgo, telo začne kalcij črpati iz kosti. Pri mladičih se to lahko pokaže kot šepanje, boleče gibanje ali celo zlom brez prave poškodbe, pri odraslih psih pa težave nastopijo počasneje in jih skrbnik dolgo ne poveže s prehrano.

Druga skrajnost je pretiravanje z jetri. Jetra so izjemno bogat vir vitamina A, ki se v telesu kopiči, zato večja količina od priporočenih petih odstotkov obroka dolgoročno ni nedolžna.

Pogosto se pozabi tudi na jod, mangan in vitamin E. Meso in kosti teh hranil ne pokrijejo v zadostni meri, zato jih je treba dodati, običajno prek alg, školjk ali ustreznih dodatkov.

Posebno poglavje so kosti. Surove mesnate kosti so pri BARF-u smiselne, kuhane kosti pa v pasjo skledo ne sodijo nikoli, ker se razcepijo v ostre drobce. Previdnost je potrebna tudi pri psih, ki hrano požirajo, namesto da bi jo grizli.

Higiena ni podrobnost, ampak del recepta

Surovo meso je surovo meso, ne glede na to, komu je namenjeno. Raziskave vzorcev surove hrane za hišne živali redno odkrivajo salmonelo, kampilobakter in listerijo, in to v deležih, ki niso zanemarljivi.

Zdrav odrasel pes se s tem večinoma spopade brez težav, kar pa ne pomeni, da tveganja ni. Bakterije namreč izloča z blatom tudi takrat, ko sam ne kaže nobenih znakov bolezni. V gospodinjstvu z dojenčkom, starejšo osebo ali nekom, ki prejema zdravila za zaviranje imunskega sistema, je to resen premislek.

Nekaj osnovnih pravil odpravi večino tveganja: meso odtajajte v hladilniku in ne na pultu, za pasjo hrano uporabljajte ločeno desko in nož, sklede pomijte takoj po obroku in ne pustite, da bi obrok stal na sobni temperaturi. Zamrzovanje pri minus dvajsetih stopinjah nekaj tednov uniči večino zajedavcev, na bakterije pa nima bistvenega vpliva.

Koliko surova prehrana v resnici stane

Predstava, da je BARF cenejši, običajno izvira iz primerjave cene kilograma mesa s ceno kilograma briketov. Ta primerjava je zavajajoča, ker upošteva samo eno postavko.

Za uravnotežen jedilnik potrebujete več vrst mesa, mesnate kosti, notranje organe in dodatke. Ker se meso najceneje kupuje v večjih količinah, potrebujete tudi zamrzovalno skrinjo, ki poleg nakupne cene prinese še strošek elektrike. Zraven pride čas: tehtanje, porcioniranje, načrtovanje tedna vnaprej in premislek, kaj boste s hrano počeli med potovanjem ali dopustom.

Ko vse to seštejete, je surova prehrana v najboljšem primeru primerljivo draga kot kakovostna pripravljena hrana, pogosto pa dražja.

Kombinacija dveh pristopov, ki se v praksi obnese

Med skrbniki, ki so pri surovem hranjenju vztrajali več let, je pogosta ugotovitev, da najbolje deluje kombinacija. Del obrokov predstavlja surova hrana, del pa kakovostni briketi ali mokra hrana z visokim deležem mesa.

Tak pristop ima dve prednosti. Prva je prehranska: pripravljena hrana je izdelana po smernicah, ki predpisujejo minimalne in maksimalne vrednosti posameznih hranil, zato deluje kot varovalka pred nihanji v domače sestavljenih obrokih. Druga je čisto praktična, saj vam ni treba vsakega vikenda načrtovati pasjega jedilnika.

Surovo in suho hrano je smiselno ločiti v različne obroke, ne pa ju mešati v isti skledi. Prebavljata se različno hitro in nekateri psi se na mešanico odzovejo z mehkejšim blatom.

Pri izbiri pripravljene hrane, ki bo služila kot osnova, so pomembni trije podatki z deklaracije: kateri je prvi navedeni vir beljakovin, ali je vrsta maščobe jasno opredeljena in kakšen delež ogljikovih hidratov hrana vsebuje. Znamki, kot sta MAC’s in Tundra, imata sestavo napisano tako, da to lahko preverite v nekaj sekundah.

Kdaj surova prehrana ni prava izbira

Obstajajo primeri, ko surovo hranjenje odsvetujemo ali pa zahteva nadzor veterinarja. Mladiči večjih pasem so med najbolj občutljivimi, ker njihove kosti rastejo hitro in tako presežek kot pomanjkanje kalcija pusti trajne posledice. Podobno velja za pse z boleznimi ledvic ali trebušne slinavke, kjer je treba natančno omejiti fosfor oziroma maščobe.

Previdnost je na mestu tudi pri psih na kemoterapiji ali imunosupresivni terapiji in v gospodinjstvih, kjer živi kdo z oslabljenim imunskim sistemom.

Kako izpeljati prehod

Prehod na surovo hrano naredite postopoma, v sedmih do štirinajstih dneh. Začnite z eno samo vrsto mesa, na primer piščancem ali puranom, in šele ko je blato nekaj dni stabilno, dodajte nov vir beljakovin. Notranje organe uvajajte zadnje in v majhnih količinah, ker so za prebavo najbolj zahtevni.

V prvem tednu ali dveh je normalno, da je blato manjše in trše. Če se pojavi driska, ki traja več kot dan ali dva, se vrnite korak nazaj.

Pogosta vprašanja o surovi prehrani

Ali BARF res pomaga pri srbeči koži?

Včasih, vendar ne zato, ker bi bila hrana surova, ampak zato, ker skrbnik ob prehodu iz jedilnika izloči sestavino, na katero se je pes odzival. Enak učinek pogosto doseže monoproteinska hrana, ki je bistveno enostavnejša za uporabo.

Koliko časa lahko surov obrok stoji v skledi?

Največ pol ure. Kar pes v tem času ne poje, pospravite in zavrzite, ne shranjujte nazaj v hladilnik.

Ali lahko psu dam surovo svinjino?

Ne. Zaradi tveganja za Aujeszkyjevo bolezen surova svinjina ni primerna za pse.

Kaj pa jajca in mlečni izdelki?

Surova jajca so v manjših količinah v redu, nekajkrat na teden. Mlečnih izdelkov večina odraslih psov ne prebavlja dobro.

Ali potrebujem posvet z veterinarjem?

Če psu nameravate surovo hrano dajati kot edini vir prehrane dlje časa, je posvet z veterinarjem ali strokovnjakom za prehrano živali smiseln. Pri občasnih surovih obrokih ob kakovostni osnovni hrani to ni nujno.