Kuhanje za psa: kdaj se domači obroki obnesejo in kje se najpogosteje zalomi

Skrbnikov, ki psu kuhajo, je pri nas vse več. Razlogi so si zelo podobni: pes je po nekaj menjavah briketov še vedno izbirčen, po obroku ga napenja, ali pa skrbnik preprosto želi vedeti, kaj točno je v skledi. Kuhanje se ob tem zdi najbolj logična rešitev, saj imamo doma vse potrebno, sestavine pa izberemo sami.

Domači obrok, ki izgleda odlično, pogosto ni hranilno popoln, razlika pa se pokaže šele po nekaj mesecih.

Zakaj se skrbniki odločijo za kuhanje

Najpogostejši povod so prebavne težave. Pes ima mehko blato, občasno bruha ali po obroku nemirno hodi po stanovanju, in skrbnik želi jedilnik poenostaviti na nekaj sestavin, ki jih pozna.

Drugi pogost razlog je izbirčnost. Kuhano meso diši močneje kot briketi, zato ga tudi psi, ki so pri hrani zahtevni, običajno sprejmejo brez odpora.

Tretja skupina so starejši psi in psi po operacijah, kjer je apetit zmanjšan, hrana pa mora biti mehka in lahko prebavljiva. Tu ima kuhana hrana res otipljivo prednost.

Če vas zanima mnenje strokovnjakov, je članek Kuhana hrana za pse, vredno prebrati še pred prvim obrokom, ne šele takrat, ko se pojavijo težave.

kuhana hrana za pse

Kaj se med kuhanjem zgodi s hranili

Toplotna obdelava naredi škrob in beljakovine lažje prebavljive, hkrati pa uniči del vitaminov. Najbolj občutljiv je tiamin, torej vitamin B1, ki ga daljše kuhanje precej zmanjša. Del vodotopnih vitaminov in mineralov preide v vodo, zato je smiselno, da juho, v kateri se je meso kuhalo, uporabite v obroku in je ne zlivate v odtok.

Kuhanje ima tudi eno pomembno posledico, ki jo skrbniki pogosto spregledajo. Ko meso skuhamo, iz obroka izpadejo surove mesnate kosti, ki so pri surovi prehrani glavni vir kalcija. Kuhane kosti niso alternativa, ker se cepijo v ostre drobce in so nevarne.

To pomeni, da kuhan obrok brez dodanega kalcija skoraj zagotovo ne pokriva potreb psa. Meso samo po sebi vsebuje veliko fosforja in malo kalcija, razmerje med njima pa bi moralo biti približno 1,2 proti 1 v korist kalcija.

Kako sestaviti kuhan obrok, ki dejansko drži vodo

Osnova obroka je pusto meso, pri čemer velja, da je raznolikost boljša od enoličnosti. Puran, govedina, kunec in postrv imajo različne profile aminokislin in maščobnih kislin.

Poleg mesa obrok potrebuje:

  • notranje organe, predvsem jetra, v manjšem deležu, saj so vir vitamina A, bakra in železa
  • vir kalcija, najpogosteje kalcijev karbonat ali mleta jajčna lupina
  • manjši delež zelenjave, na primer bučke, korenje ali brokoli, ki jih pes lažje prebavi kuhane in pretlačene
  • vir omega-3 maščobnih kislin, običajno ribje olje
  • jod, ki ga v domačih obrokih skoraj nikoli ni dovolj

Zelo praktičen podatek: ena čajna žlička mlete jajčne lupine vsebuje približno dva grama kalcija, kar zadostuje za približno pol kilograma mesa. To je groba usmeritev in ne nadomešča izračuna za konkretnega psa, dobro pa pokaže, kako malo je potrebno in kako lahko se na to pozabi.

Sestavine, ki v pasjo skledo ne sodijo

Pri kuhanju za psa je seznam prepovedanih živil krajši, kot si mnogi predstavljajo, in zato toliko pomembnejši. Čebula, česen, por in šalotka poškodujejo rdeče krvničke, in to tudi kuhani. Grozdje in rozine lahko povzročita odpoved ledvic, pri čemer varne količine ni. Ksilitol, sladilo iz nekaterih izdelkov brez sladkorja, je za pse izredno nevaren. Čokolada, makadamija in avokado prav tako ne sodijo v obrok.

Previdnost je potrebna tudi pri soli in začimbah. Obrok za psa naj bo pripravljen brez njih, tudi če je zaradi tega za človeški okus dolgočasen.

Zakaj so domači recepti z interneta pogosto pomanjkljivi

Ameriška raziskava, ki je pregledala dvesto receptov za domače pasje obroke, objavljenih v knjigah in na spletu, je pokazala, da jih je le peščica pokrila vse esencialne hranilne snovi v priporočenih količinah. Najpogosteje je manjkalo cinka, holina, vitamina D in bakra.

To ne pomeni, da je kuhanje slabo. Pomeni le, da recept, ki ga najdete v skupini na družbenih omrežjih, skoraj zagotovo ni bil preverjen z izračunom, in da je razlika med “psu je všeč” in “obrok je popoln” precejšnja.

Če se za kuhanje odločate dolgoročno in kot edini vir prehrane, se splača enkratno vlaganje v izračun jedilnika pri strokovnjaku za prehrano živali. Ta izračun potem uporabljate mesece ali leta.

Kombinacija, ki jo v praksi izbere večina

Med skrbniki, ki psu kuhajo že dlje časa, se najpogosteje uveljavi vmesna pot. Osnovo prehrane predstavlja kakovostna pripravljena hrana, kuhani obroki pa se pojavijo nekajkrat na teden ali v obdobjih, ko pes potrebuje nekaj lažjega.

Prednost te rešitve je predvsem v tem, da manjša odstopanja v domačem obroku nimajo dolgoročnih posledic, saj hranila pokrije osnovna hrana. Hkrati pes dobi raznolikost in okusnost, ki jo skrbniki pri kuhanju iščejo.

Priporočljivo je, da kuhane hrane in briketov ne mešate v istem obroku, ker se prebavljata različno hitro. Kuhano meso kot manjši dodatek na briketih občasno ni problem, kot stalna praksa pa ni najboljša rešitev.

Pri izbiri osnovne hrane preverite tri stvari na deklaraciji: ali je na prvem mestu jasno navedena vrsta mesa, ali je opredeljeno, katera maščoba je uporabljena, in ali hrana vsebuje žita. Znamki MAC’s in Tundra sta primer sestave, kjer so ti podatki napisani brez skrivanja za splošnimi oznakami.

Priprava v serijah prihrani največ časa

Kuhanje za psa vsak dan sproti je najhitrejši način, da pri tem obupate. Bistveno bolj obvladljivo je, da enkrat na teden pripravite večjo količino, jo razdelite v porcije po enem obroku in zamrznete.

Kuhan obrok v hladilniku zdrži tri dni, v zamrzovalniku pa približno dva do tri mesece. Odtajajte ga v hladilniku, ne na sobni temperaturi, in pred serviranjem ogrejte na mlačno, nikoli na vročo temperaturo.

Kdaj kuhanje ni prava izbira

Če imate psa z boleznijo ledvic, jeter ali trebušne slinavke, domači obroki brez veterinarskega nadzora niso primerni, ker te bolezni zahtevajo natančno omejevanje posameznih hranil.

Kuhanje odsvetujemo tudi pri mladičih večjih pasem v obdobju najhitrejše rasti, kjer je razmerje med kalcijem in fosforjem ključno za razvoj skeleta, napake pa so lahko trajne. Zato raje izberite hrano za pasje mladiče.

Tretji primer je preprosto pomanjkanje časa. Kuhanje na hitro in po občutku je slabše od dobre pripravljene hrane, ne boljše.

Pogosta vprašanja o kuhani hrani za pse

Ali lahko psu kuham riž z mesom vsak dan?

Kot dolgoročna prehrana ne. Riž in meso pokrijeta energijo in beljakovine, manjkajo pa kalcij, jod, vitamin D, baker in cink. Kot kratkotrajna dieta ob prebavnih težavah je to povsem sprejemljivo.

Ali je bolje kuhati ali dušiti?

Kuhanje v manjši količini vode, ki jo nato uporabite v obroku, je najbolj praktično. Cvrtje in pečenje na maščobi nista primerna.

Koliko kuhane hrane naj pes dobi na dan?

Kuhani obroki imajo zaradi vode nižjo energijsko gostoto od briketov, zato je količina po masi večja. Izhodišče je približno dva do tri odstotke telesne mase, natančno količino pa določite glede na kondicijo psa.

Ali lahko kuhano hrano dam mladiču?

Lahko, vendar z izračunanim jedilnikom in dodanim kalcijem. Improvizacija je pri mladičih najbolj tvegana.

Kako vem, da obrok psu ustreza?

Blato je oblikovano, dlaka se sveti, telesna teža je stabilna, pes je aktiven. Prve znake pomanjkanja pogosto vidimo na koži in dlaki, vendar šele po nekaj mesecih.

Stroji za mokro čiščenje tal za različne prostore

Podjetje Forto že vrsto let deluje na področju profesionalne čistilne tehnike ter strankam zagotavlja zanesljive rešitve za različna okolja in načine uporabe. Njegovo delo temelji na strokovnosti, poštenem pristopu, predanosti ter prijaznem in osebnem odnosu. V ponudbi je širok izbor profesionalnih čistilnih strojev kakovostnih in priznanih blagovnih znamk, namenjenih uporabi v poslovnih, industrijskih, javnih in drugih zahtevnih prostorih.

Stroji za mokro čiščenje tal izboljšajo organizacijo dela

Redno čiščenje večjih talnih površin je lahko zahtevno, zlasti v prostorih, kjer se vsak dan zadržuje veliko ljudi ali potekajo intenzivni delovni procesi. Ročno pomivanje tal ni več učinkovita rešitev, saj se z večkratnim namakanjem iste krpe v umazano vodo nečistoče pogosto le razmažejo po površini, medtem ko profesionalni stroji za mokro čiščenje tal umazanijo dejansko odstranijo in omogočajo bolj sistematično, enakomerno in učinkovito vzdrževanje površin.

Stroj med delovanjem na tla nanaša vodo oziroma čistilno raztopino, površino obdela s krtačo ali čistilnim nastavkom ter umazano tekočino ponovno posesa. Čiščenje in sušenje tako potekata v enem delovnem postopku. To je posebej pomembno v trgovinah, zdravstvenih ustanovah, šolah, hotelih, skladiščih in proizvodnih objektih, kjer morajo biti tla po čiščenju čim prej ponovno prehodna.

Uporaba ustreznega stroja lahko izboljša tudi organizacijo zaposlenih. Ker je delo hitrejše in fizično manj naporno, je mogoče v istem času očistiti večjo površino ter lažje vzdrževati dogovorjene higienske standarde.

Stroji za mokro čiščenje tal se izbirajo glede na prostor

Pri izbiri ni pomembna samo velikost površine. Upoštevati je treba tudi razporeditev prostora, širino prehodov, prisotnost pohištva, vrsto umazanije in talno oblogo. Za manjše ali bolj razgibane prostore so praviloma primernejši kompaktni in okretni stroji, ki omogočajo enostavno čiščenje ob policah, stenah in drugih ovirah.

Na srednje velikih površinah se pogosto uporabljajo ročno vodeni stroji, pri katerih uporabnik hodi za napravo in nadzoruje smer čiščenja. Za velike hale, skladišča, parkirne površine ali nakupovalna središča so lahko primernejši večji stroji, na katerih uporabnik sedi. Ti omogočajo hitrejše čiščenje obsežnih površin in zmanjšujejo obremenitev zaposlenega.

Pomembna sta tudi širina čiščenja in prostornina rezervoarjev. Večja delovna širina pomeni, da stroj z enim prehodom očisti širši pas, večji rezervoar pa zmanjša potrebo po pogostem dolivanju čiste in praznjenju umazane vode. V ozkih prostorih lahko prevelik stroj delo oteži, zato največja zmogljivost ni vedno najboljša izbira.

Stroji za mokro čiščenje tal zahtevajo premišljeno uporabo

Dobri rezultati niso odvisni le od samega stroja, ampak tudi od pravilne uporabe. Pred začetkom mokrega čiščenja je priporočljivo odstraniti večje smeti, pesek in druge trde delce. Ti lahko zmanjšajo učinkovitost čiščenja, hitreje obrabijo krtače ali povzročijo vidne sledi na občutljivih površinah.

Izbrati je treba ustrezno krtačo, čistilni nastavek in čistilno sredstvo. Trdovratna industrijska umazanija zahteva drugačen pristop kot redno čiščenje gladkih tal v trgovini ali poslovni stavbi. Prevelika količina detergenta ne zagotavlja nujno boljšega rezultata, saj lahko na površini ostanejo sledi ali spolzek film.

Po končanem delu je treba izprazniti in očistiti rezervoar za umazano vodo, preveriti sesalne gumice ter odstraniti ostanke z nastavkov in krtač. Redno vzdrževanje preprečuje neprijetne vonjave, zmanjšuje možnost okvar in podaljšuje življenjsko dobo opreme.

Pri odločitvi je zato smiselno poleg začetne cene upoštevati še pričakovano pogostost uporabe, stroške vzdrževanja, dostopnost servisa in primernost stroja za dejanske pogoje dela. Pravilno izbrana rešitev ne prinaša le čistejših tal, temveč tudi varnejši prostor, bolj predvidljiv delovni proces in dolgoročno učinkovitejše čiščenje.

Za izbiro ustrezne rešitve se obrnite na strokovno ekipo podjetja Forto. Izkoristite lahko brezplačno strokovno svetovanje in brezplačno testiranje stroja na svoji lokaciji, na voljo pa so tudi najem strojev, prodaja rabljenih strojev ter lasten servis v sodobno opremljenih prostorih. Tako lahko še pred odločitvijo preverite, katera rešitev najbolje ustreza vašim površinam, delovnim procesom in pričakovanim rezultatom.

BARF hrana za pse: kaj morate vedeti, preden psu prvič nasujete surov obrok

BARF hrana za pse: kaj morate vedeti, preden psu prvič nasujete surov obrok

Surovo hranjenje ni ne modna muha ne čudežna rešitev. Je način prehrane, ki lahko psu res koristi, če je izpeljan pravilno, in mu lahko škoduje, če je izpeljan po občutku. Razlika med enim in drugim ni v ceni mesa, ampak v razmerjih.

Od kod sploh izvira ideja o surovem hranjenju

Kratico BARF je v devetdesetih letih uveljavil avstralski veterinar Ian Billinghurst, ki je zagovarjal tezo, da se pes najbolje počuti ob prehrani, kakršno bi si poiskal v naravi: meso, notranji organi, mesnate kosti in manjši delež rastlinskega materiala. Iz tega izhaja tudi najpogostejši argument zagovornikov surove prehrane, da je pes v osnovi še vedno volk.

Ta primerjava drži le deloma. Genetske raziskave zadnjega desetletja so pokazale, da so psi med udomačitvijo razvili bistveno večjo sposobnost prebave škroba kot volkovi, kar pomeni, da niso povsem enaki svojim prednikom. Pes je še vedno predvsem mesojedec in beljakovine živalskega izvora najbolje izkoristi, ni pa res, da bi bila vsaka oblika obdelane hrane zanj obremenitev.

Zato je bolj kot filozofsko vprašanje, kaj je “naravno”, pomembno praktično vprašanje: ali obrok, ki ga pes dobi vsak dan, pokrije vse, kar potrebuje.

surova hrana za pse barf

Kako je videti uravnotežen surov obrok

Pri surovem hranjenju se v praksi najpogosteje uporablja razmerje, ki ga poznamo kot model plena. V grobem pomeni, da približno 80 odstotkov obroka predstavlja mišično meso, 10 odstotkov užitne mesnate kosti, 5 odstotkov jetra in 5 odstotkov drugi notranji organi, na primer vranica, ledvica ali možgani. Nekateri pristopi temu dodajo še manjši delež zelenjave in sadja.

Ta razmerja niso nastala naključno. Kosti so glavni vir kalcija, notranji organi pa vir vitaminov A, D in B12, bakra, železa in cinka. Če iz obroka izpade ena od teh skupin, izpade tudi cela skupina hranil, ki je meso samo po sebi ne more nadomestiti. Razmerje med kalcijem in fosforjem naj bi se pri odraslem psu gibalo približno med 1,2 : 1 in 1,4 : 1 v korist kalcija.

Dnevna količina se pri odraslem psu običajno giblje med dvema in tremi odstotki telesne mase, odvisno od aktivnosti, starosti in kondicije. Delovni pes na terenu in pes, ki gre dvakrat dnevno na krajši sprehod, ne potrebujeta enakega obroka, tudi če sta enako težka.

Če vas tema zanima podrobneje in želite prebrati, kako je videti premišljen pristop k surovemu hranjenju v praksi, je dobro izhodišče članek o tem, kaj je barf hrana za pse in kje so njene realne meje.

Napake, ki jih pri surovi prehrani vidimo najpogosteje

Daleč najpogostejša napaka je obrok, ki je sestavljen skoraj izključno iz mišičnega mesa. Tak obrok je bogat s fosforjem in beljakovinami, kalcija pa vsebuje premalo. Če to traja dovolj dolgo, telo začne kalcij črpati iz kosti. Pri mladičih se to lahko pokaže kot šepanje, boleče gibanje ali celo zlom brez prave poškodbe, pri odraslih psih pa težave nastopijo počasneje in jih skrbnik dolgo ne poveže s prehrano.

Druga skrajnost je pretiravanje z jetri. Jetra so izjemno bogat vir vitamina A, ki se v telesu kopiči, zato večja količina od priporočenih petih odstotkov obroka dolgoročno ni nedolžna.

Pogosto se pozabi tudi na jod, mangan in vitamin E. Meso in kosti teh hranil ne pokrijejo v zadostni meri, zato jih je treba dodati, običajno prek alg, školjk ali ustreznih dodatkov.

Posebno poglavje so kosti. Surove mesnate kosti so pri BARF-u smiselne, kuhane kosti pa v pasjo skledo ne sodijo nikoli, ker se razcepijo v ostre drobce. Previdnost je potrebna tudi pri psih, ki hrano požirajo, namesto da bi jo grizli.

Higiena ni podrobnost, ampak del recepta

Surovo meso je surovo meso, ne glede na to, komu je namenjeno. Raziskave vzorcev surove hrane za hišne živali redno odkrivajo salmonelo, kampilobakter in listerijo, in to v deležih, ki niso zanemarljivi.

Zdrav odrasel pes se s tem večinoma spopade brez težav, kar pa ne pomeni, da tveganja ni. Bakterije namreč izloča z blatom tudi takrat, ko sam ne kaže nobenih znakov bolezni. V gospodinjstvu z dojenčkom, starejšo osebo ali nekom, ki prejema zdravila za zaviranje imunskega sistema, je to resen premislek.

Nekaj osnovnih pravil odpravi večino tveganja: meso odtajajte v hladilniku in ne na pultu, za pasjo hrano uporabljajte ločeno desko in nož, sklede pomijte takoj po obroku in ne pustite, da bi obrok stal na sobni temperaturi. Zamrzovanje pri minus dvajsetih stopinjah nekaj tednov uniči večino zajedavcev, na bakterije pa nima bistvenega vpliva.

Koliko surova prehrana v resnici stane

Predstava, da je BARF cenejši, običajno izvira iz primerjave cene kilograma mesa s ceno kilograma briketov. Ta primerjava je zavajajoča, ker upošteva samo eno postavko.

Za uravnotežen jedilnik potrebujete več vrst mesa, mesnate kosti, notranje organe in dodatke. Ker se meso najceneje kupuje v večjih količinah, potrebujete tudi zamrzovalno skrinjo, ki poleg nakupne cene prinese še strošek elektrike. Zraven pride čas: tehtanje, porcioniranje, načrtovanje tedna vnaprej in premislek, kaj boste s hrano počeli med potovanjem ali dopustom.

Ko vse to seštejete, je surova prehrana v najboljšem primeru primerljivo draga kot kakovostna pripravljena hrana, pogosto pa dražja.

Kombinacija dveh pristopov, ki se v praksi obnese

Med skrbniki, ki so pri surovem hranjenju vztrajali več let, je pogosta ugotovitev, da najbolje deluje kombinacija. Del obrokov predstavlja surova hrana, del pa kakovostni briketi ali mokra hrana z visokim deležem mesa.

Tak pristop ima dve prednosti. Prva je prehranska: pripravljena hrana je izdelana po smernicah, ki predpisujejo minimalne in maksimalne vrednosti posameznih hranil, zato deluje kot varovalka pred nihanji v domače sestavljenih obrokih. Druga je čisto praktična, saj vam ni treba vsakega vikenda načrtovati pasjega jedilnika.

Surovo in suho hrano je smiselno ločiti v različne obroke, ne pa ju mešati v isti skledi. Prebavljata se različno hitro in nekateri psi se na mešanico odzovejo z mehkejšim blatom.

Pri izbiri pripravljene hrane, ki bo služila kot osnova, so pomembni trije podatki z deklaracije: kateri je prvi navedeni vir beljakovin, ali je vrsta maščobe jasno opredeljena in kakšen delež ogljikovih hidratov hrana vsebuje. Znamki, kot sta MAC’s in Tundra, imata sestavo napisano tako, da to lahko preverite v nekaj sekundah.

Kdaj surova prehrana ni prava izbira

Obstajajo primeri, ko surovo hranjenje odsvetujemo ali pa zahteva nadzor veterinarja. Mladiči večjih pasem so med najbolj občutljivimi, ker njihove kosti rastejo hitro in tako presežek kot pomanjkanje kalcija pusti trajne posledice. Podobno velja za pse z boleznimi ledvic ali trebušne slinavke, kjer je treba natančno omejiti fosfor oziroma maščobe.

Previdnost je na mestu tudi pri psih na kemoterapiji ali imunosupresivni terapiji in v gospodinjstvih, kjer živi kdo z oslabljenim imunskim sistemom.

Kako izpeljati prehod

Prehod na surovo hrano naredite postopoma, v sedmih do štirinajstih dneh. Začnite z eno samo vrsto mesa, na primer piščancem ali puranom, in šele ko je blato nekaj dni stabilno, dodajte nov vir beljakovin. Notranje organe uvajajte zadnje in v majhnih količinah, ker so za prebavo najbolj zahtevni.

V prvem tednu ali dveh je normalno, da je blato manjše in trše. Če se pojavi driska, ki traja več kot dan ali dva, se vrnite korak nazaj.

Pogosta vprašanja o surovi prehrani

Ali BARF res pomaga pri srbeči koži?

Včasih, vendar ne zato, ker bi bila hrana surova, ampak zato, ker skrbnik ob prehodu iz jedilnika izloči sestavino, na katero se je pes odzival. Enak učinek pogosto doseže monoproteinska hrana, ki je bistveno enostavnejša za uporabo.

Koliko časa lahko surov obrok stoji v skledi?

Največ pol ure. Kar pes v tem času ne poje, pospravite in zavrzite, ne shranjujte nazaj v hladilnik.

Ali lahko psu dam surovo svinjino?

Ne. Zaradi tveganja za Aujeszkyjevo bolezen surova svinjina ni primerna za pse.

Kaj pa jajca in mlečni izdelki?

Surova jajca so v manjših količinah v redu, nekajkrat na teden. Mlečnih izdelkov večina odraslih psov ne prebavlja dobro.

Ali potrebujem posvet z veterinarjem?

Če psu nameravate surovo hrano dajati kot edini vir prehrane dlje časa, je posvet z veterinarjem ali strokovnjakom za prehrano živali smiseln. Pri občasnih surovih obrokih ob kakovostni osnovni hrani to ni nujno.